Kolca se mi po starih dobrih časih

  • -

Kolca se mi po starih dobrih časih

Verjetno si bom s tem zapisom nakopal kar nekaj jeze ljudi, ki menijo, da je socializem politična ideologija, kar je seveda daleč od resnice. Večina ljudi, ki površno poznajo svojo polpreteklo zgodovino zamenjuje pojma socializem in komunizem. Slednji je sicer izvorno delavsko revolucionarno gibanje rojeno v 19. stoletju, ki se je zaradi slabe politične platforme izrodilo v totalitarni sistem.

Socializem ima korenine prav tako v prvi polovici 19. stoletja in dozori na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Tako v slovenskem prostoru, kakor tudi v tradicionalno evropskih katoliških družbah, se je izoblikoval krščanski socializem, ki je idealna simbioza vrednot tako krščanskih kot socialnih. V obeh primerih je najprej človek in potem kapital, najprej pošteno delo in pošteno plačilo, šele potem država.

Socialistična družba je tista družba, ki temelji na socialnih vrednotah in je v prvi vrsti človek kot največja vrednost delovnega procesa. Človek, ki je motiviran, nagrajen in predvsem odgovoren za svoje dejanje je lahko uspešen in uspešen človek je tisti, ki je temelj razvite družbe, če želite tudi države.

Socialistična družba temelji na dejstvu, da je kapital v službi človeka in ne obratno. Velikokrat nam pojasnjujejo, da smo živeli v takšnem sistemu, ki se je izrodil in tragično končal in da si tega ne želimo več. Dejstvo je, da si nihče ne želi živeti v totalitarnem sistemu, vendar nihče in še najmanj sam si ne želim živeti v taki demokraciji, kjer je vse dovoljeno in tudi vse dosegljivo, hkrati pa omejuje vse in vsakogar. Seveda vedno znova z izgovorom, da je to dobro za demokracijo. Večina ljudi nas pojma demokracija sploh ne razume in smo pri razlagi tega pojma, enako nedosledni, kot pri omenjenih pojmih komunizem/socializem. Razumevanje demokracije pri »fastfood«, »realityshow« ali »sms« generaciji, je omejeno zgolj na razumevanju tega pojma, kot temeljne pravice: »jaz, lahko… jaz, moram… jaz, smem…«. Ja… prav tu je temeljni vir zla, ki pomeni, da smo ljudje izgubili občutek za sočloveka, kajti vse kar nas zanima je : »JAZ«.

Zato sem še zmeraj prepričan, da je prav „tisti čas“ bil dober čas. Ki pomeni biti Človek. Nujno in pomembno je, da lahko ljudje živijo, ne glede na stopnjo izobrazbe in okoliščine v katerih so se znašli po svoji ali tudi ne po svoji krivdi. Ne pišem o uravnilovki, ker je družbeno nevzdržna, tudi sam menim, da je socialna razslojenost realnost, vendar ne za ceno dejstva, da so ljudje revni in da nimajo možnosti dostojnega življenja. Dostojno življenje, se pravi zagotovljene primarne človeške potrebe, je temeljna pravica slehernega človeka tega planeta.

Socializem v tem kontekstu, pomeni imeti socialno državo in to ne le na papirju, kot je to v primeru slovenske države, ampak socialno državo, kjer so ljudje vrednost neke družbe.

Vedno znova me navdušuje dr. Janez Evangelist Krek, ki je postavil štiri osnovne temelje, ki so še danes več kot aktualni v odnosu med delavcem, delodajalcem in državo. Dr. Krek pravi: »Pošteno in dobro delo, kakor pravična cena in plača je temelj narodovega blagostanja«. Dejstvo je, da je delo edino dejanje, ki nam omogoča, da ohranimo svoje dostojanstvo in da ohranimo vrednote civilizirane družbe. Zato je toliko huje, da smo za ceno nekaj svetlečih nakupovalnih centrov bili pripravljeni pohoditi vse vrednote socializma in ga vedno znova in znova doživljamo kot produkt neke temne preteklosti. A res, temne preteklosti?!

Dr. Krek prav tako pravi, da je država dolžna braniti pošteno delo in pošteno plačilo, kajti le tako bo lahko država pričakovala dobre državljane, vse ostalo je samo še iluzija. Zato menim, da je skrajni čas, da se državljani Slovenije začnemo zavedati, da je država v službi državljanov in ne obratno in da postavljeni ljudje v državne aparate ne morejo in dejansko tudi niso priviligirani in nedotakljivi… Nasprotno. Postavljene ljudi, ki ne delajo v dobro ljudi, se odstrani in država, ki ne dela v skladu s pričakovanji državljanov je država, ki mora umreti.

Zavedam se, da je revolucija mogoče preživeta stvar, v kar sam povsem ne verjamem. Zavedam se tudi, da revolucija ni romantično zbiranje ljudi na trgih in ulicah, ampak da sleherna revolucija na koncu »požre« lastne otroke in prav tega dejstva se bojim. Ne vem, niti nisem povsem prepričan, da sem na to pripravljen.

A vendar, si želim živeti v socialno pravični družbi – socialistični družbi.

Boris Krabonja, osebno

Vir: MBReport


Če bi želeli pomagati