Božična zgodba

  • -

Božična zgodba

Včasih obsedim pred utripajočim kurzorjem s prsti na tipkah, ne vedoč kaj in kako bi začel. Verjetno se je s tem soočil že vsak, ki si vsaj delno reže kruh z nekaj masla za povrh s pisanjem. Takrat si zaželim, da bi me urednica po telefonu milo prosila, da naj napišem božično zgodbo, ker takrat bi vedel, da lahko spustim z vajeti konje domišljije, ker so tovrstne zgodbe pač v rdeč celofan zavite pravljice. In v pravljicah je vse mogoče. Vilinci in škratje rešujejo otroke pred zlobci, dobre čarovnice v trenutku odpravijo tegobe z zamahom svoje paličice in še kaj več se lahko zgodi. Ne znam pisati takšnih štorij, zato za vas le še ena resnična zgodba, zaradi časa v letu pač božična.

Prejšnji teden smo se nekaj pogovarjali o pošasti materializma. V njeno žrelo se prostovoljno mečejo množice zaslepljenih. In potem sem, če kdo verjame, naključno, pred nos dobil nekaj pisem, ki so jo z drobno in otroško pisavo sestavili tisti, ki se jim uradno reče »mladi z manj priložnostmi« samo zato, ker si ne upamo glasno povedati, da gre za revne in ogrožene otroke. No, niso pisali meni osebno, seveda ne, le po spletu jih je nekaj zaokrožilo. V resnici so pisali enemu od dobrih decembrskih mož, čisto vseeno kateremu, saj smo zgolj odrasli naredili zmedo med škofovsko tiaro, rdečo kapo in polhovko. Skratka, pisali so, tako kot že dolgo otroci pišejo svoje želje pred prazniki. In vsebina teh pisem je bila nekaj čisto drugačnega. Da, priznam, želijo si stvarnih zadev, konkretnih, vendar čisto drugačnih od razvajenih smrkavcev. Pa poglejmo.

Nek fant je napisal, da si želi topel pulover in barvice, nekdo drug en tovornjak igračo in nove hlače za mamo, tretji nekaj hrane in mogoče tudi kaj sladkega za praznike, četrti nekaj toplote v stanovanju in bundo, … In tako dalje in brez prestanka. Da, to so pisma iz Slovenije in ne iz Sirije, če je kdo zmotno pomislil. Suhoparni podatek pravi, da je pri nas 54.000 revnih otrok. Težko si predstavljam takšno število in potem si prikličem v spomin poln bežigrajski stadion na koncertu in ga podvojim. To je res grozno veliko otrok. Ker nikoli ne pridejo na kak stadion, da bi tiho stali eden ob drugem in vsaj skušali zbuditi sram oblastnikov, jih skoraj ne vidimo. In potem ima pisec vsega dovolj in benti in grozi in mu gre na jok, ker je tako čisto blizu nas in tudi daleč stran. Nekatere zebe, nimajo hrane in imajo drobne želje, drugi imajo vsega preveč in se iz tega tudi norčujejo. Tak svet ni pravičen, kakorkoli obrneš. Mogoče ne bo nikoli drugačen, a nekateri se s tem pač nočemo sprijazniti.

Podarite ljudje! Podarite nekaj svojega, česar ne potrebujete. Da, zdaj vas bom celo pozival k nakupu! Kupite lepo in uporabno darilo za otroka, ki ga niti ne poznate dobro, živi pa poleg vas. Mogoče je napisal enega izmed pisem, ki sem jih bral. Mogoče bi lahko napisal nekaj takšnega. Povsem nepomembno. In revščina ne plemeniti, revščina ponižuje in žali človeka. Takšna poteza ne bo razrešila vseh stisk tega sveta, bo pa storjena v duhu praznikov. Ideja praznovanja je v širitvi iskrenega veselja in spoštovanja, celo ljubezni med človeškimi bitji. Kot lahko vidimo se je ta dobra ideja že precej porazgubila, vendar to ni nujno, da velja tudi za vaju, moja bralka in moj bralec. Srečno!


Če bi želeli pomagati