Nepravični vladajo

  • -

Nepravični vladajo

Ta trenutek imam v mislih dva človeka, ki sta na lastni koži izkusila, kako je lahko človeški aparat, ki upravlja z ljudmi nepravičen. Eden izmed njih je bil pred kratkim obsojen in drugi bo zelo kmalu. Oba nista storila očitanih dejanj, vendar to ne spremeni končne odločitve, ki je bila ali bo sprejeta v imenu ljudstva, torej tudi mene in tebe. Predstavniki istega ljudstva, torej ponovno skoraj midva, znajo oba obsojati še dodatno, saj bodo verjeli tistemu, kar jim bo posredovano. V daljni deželi, kjer so ravno pred kratkim izvolili novega poglavarja za dobo štirih let, skupina neoboroženih prvobitnih prebivalcev protestira zaradi nasilne gradnje umazanega naftovoda čez njihovo sveto zemljo. Na njih ponovno predstavniki istega ljudstva prožijo gumijaste naboje, jih pretepajo in jim pršijo solzivec v obraz. Je vse to pravično vas sprašujem? 

Veste, vse tisto, kar res šteje okoli nas, je povezano z živimi bitji in ne z mrtvimi številkami. Pravzaprav je vseeno, ali govorimo o uničevanju deževnega gozda, mučenju živali ali teptanju človeka, v vseh primerih je skupni imenovalec enak – nekdo vrši zločine proti življenju samemu. Seveda je naša vest veliko bolj na čisto oprana, kadar je vse skupaj tako daleč, da le slutimo o obstoju vse groze. Lahko se tolažimo, da ne moremo ničesar storiti, ker smo nemočni in sami, pa še tako stran je vse tole. Nočemo razmišljati o povezanosti nas vseh, živčni postanemo, kadar nam kdo le omeni možnost, da ti oddaljeni prestopki prestopajo tudi naše meje lastnega obstoja. Takšne misli niso na mestu.

Pa vendar, če je že takšna samoiluzija še nekako razumljiva, jo veliko težje spravim po grlu, kadar imamo pred seboj, v živo, osebo, katera vse to doživlja. Kaj storiti, kaj reči, kaj si tudi misliti ob tem, da se zavem grozljive razsežnosti pokvarjenosti v naši družbi? Iskreno se čudim, ko nekdo postavi izmislek samooklicane stroke pred svojo človeškost, rigidna pravila pred univerzalno dobro in spoštljivo. Povsem jasno je, da trpljenja nismo izkoreninili, sploh ne! Menim celo, da ga je zdaj veliko več kot kadarkoli v zgodovini, pa smo imeli res kruta obdobja. Družba splošne blaginje je zgolj teoretični konstrukt, praksa kaže sliko razdvojenosti med bogastvom in bedo. Kadar ponovno naletim na ta fenomen nizkotnosti lastne vrste, se lahko zgolj zatečem v varni pristan tistih mislecev, ki so pred nami že nekaj tega razgovorili in premleli. 

Skozi naša bivanja nas ženejo močne sile in o njih so pisali tisti, ki jih lahko imamo za utemeljitelje našega razumevanja psihe. Doktor Freud je opisoval energijo spolnega nagona, Adler vpliv moči in Frankl iskanja smisla. V ljudeh skvarjenega uma se lahko vsi trije motivi sestavijo v ubijalsko kombinacijo, ki na svoji poti napredovanja pobija druge. Nič več ni pomembno. In za konec tega razmišljanja zgolj pristavljam, da je mnogo žalostnih zgodb tega trenutka, tudi tistih treh iz začetka, posledica zgrešene lakote po moči, ki jo v današnjem času najlažje razumemo skozi jezik denarja. Ob tem se raje podam na iskanje smisla, če že imam izbiro. Sposodil si bom še naslov četrtega velikega uma Fromma, ki nas opominja – »Biti ali imeti?« Kako boste izbrali? 

Verjetno deluje malo tožeča kolumna, vendar je bil tak trenutek in izšla je najprej v časopisu Svet24 dne 3. decembra 2016

vir: http://maticmunc.net/nepravicni-vladajo/

screen-shot-2016-11-09-at-20-02-59


Če bi želeli pomagati