Žalostna umetnost

  • -

Žalostna umetnost

Ne vem, ali imam pravico, da sem s polnim srcem večino časa žalosten? Tvegam, da se bo kje pojavil kak dežurni turbo optimist, ki bo iz takšnega počutja potrdil diagnozo kronične globoke depresije, priporočil pest tabletk in se odšel zabavat. Živimo v dobi zabave, vedno samo zabave, tudi če to nima nobene zveze z užitkom. Imate občutek, da bluzim? Mogoče, čeprav zelo ostro ločim med zabavo in užitkom. In če dovolite, vam imam namen pojasniti.

Zvečer ste povabljeni na zabavo, po domače na žur. Niste prave volje, vendar gostiteljica prekipeva od navdušenja, saj je povabila Petra, ki stresa res hude šale, potem Marka, ki nese ogromno alkohola in je faca, potem pa seveda še Majdo in Polono, ki sta taki klepetulji, evropski deskarki po kavčih in še mladi podjetnici za povrh, z njima ni nikoli dolgčas. Priti morate nujno, da ne zamudite največje zabave desetletja. Vi želite šalico čaja, nekaj miru in domačega mačka za božanje. Po glavi vam švigajo temne misli o smislu in vam dol maha za vse prešerne žurerje tega sveta. Odločite se za obstanek doma in najdete užitek pri branju knjige. Zabava se odvije brez vas, užitek ostane z vami, topel in droben kot skodelica napitka v vaši roki.

Enkrat me boste ustavili, ko vam bom ušesa napolnil z vedno istimi variacijami na podobne teme, vendar ne morem mimo dejstva, da sem noro privilegiran predstavnik človeške vrste. Za to trditev imam danes dva argumenta. Ravno sem se vrnil z navdihujočega službenega potovanja v Grčijo, kjer sem lahko v antičnem okolju so-delal z ljudmi štirih evropskih držav, med drugim tudi iz Slovenije. V treh dneh sem spal zgolj 5 ur, vmes smo razpravljali in iskali neke rešitve. To je prvi argument, čeprav dopuščam možnost, da sem zaradi pomanjkanja spanja na kakšnih notranjih opiatih ves zadet in evforičen. Torej ravno na drugi strani omenjene žalosti, ki pa jo še vedno čutim povsem prisotno kljub odlični izkušnji v deželi Sokrata.

Za drugi argument je krivec moj mladi prijatelj psiholog Aljaž, ki si je očitno vzel za nalogo svojega življenja, da me seznanja z najbolj neverjetnimi osebami svoje generacije. In spet mu je uspelo! Ta celotni zapis je nekako posvečen njemu ter dramaturginji Ani in režiserki Mojci, vsi trije pa so predstavniki žalostne generacije, ki veliko razmišlja in je pri tem tudi dejavna. Ne samo prazno kurjenje mentalne energije, temveč delovanje. Ne pristajajo na pogrošno režanje ob primitivnih smešnicah. Srž eksistence iščejo veliko bolj trdo in mukotrpno – skozi izpraševanje samega sebe. Sem pod grškim vplivom, zato seveda zgodba o dveh poteh Herakleja pride presneto prav: lagodna ali težavna pot? Najtežje izbire prinašajo tudi odločitve s težo. Lahkotnost hitro odpihne prvi vetrc, nima nobene veljave.

Ali smo mi, žalostni ljudje med vami, duševni mazohisti, ki se ne znamo pravilno sprostiti? Smo srednjevropski svetobolni patetiki, ki se kopljemo v žalobnem sentimentu zgolj v dokaz lastne vrednosti? Povprečni zateženci, ki znamo pokvariti vsako vsaj povprečno zabavo s svojimi globokimi mislimi? Koliko vprašanj, pa nobenega odgovora. Se spomnite hitiča »srečen na svoj žalosten način«? No, to smo mi! V upanju, da imamo pravico obstoja komaj čakam zateženo umetnost Ane in Mojce. Zame obstaja samo takšna.

Žalostna kolumna je bila napisana za časopis Svet24 in sicer sobotno izdajo dne 19. novembra 2016

Vir: http://maticmunc.net/zalostna-umetnost/


Če bi želeli pomagati